Lastninska in pravna organizacija

Vprašanje, kdo ima v lasti nepremičnine, ki jih uporablja projekt, je izredno pomembno. Ena najhujših napak, ki jih lahko naredimo, je, da kot posameznik kupimo posestvo in potem domnevamo, da lahko na tem posestvu zraste polnopravna in dolgotrajna skupnost enakih članov. Prijeten skupnostni duh lahko traja nekaj let, a bo sčasoma dejstvo, da je ena oseba lastnica, ostali pa so najemniki, vplivala na dinamiko v skupini in skoraj neizogibno povzročalo težave.

Lastnik ima mnogo več odgovornosti, zato mora imeti tudi več pravic kot tisti, ki niso lastniki; to vedno vodi v neravnovesja in negativno vpliva na skupino. Skupinski projekti z močnim skupnostnim duhom lahko uspevajo le v stavbah, kjer ima vsak član enake pravice kot drugi člani. To je možno doseči na več načinov:

Nepremičnine v skupni lasti: i) Skupnosti se p0gosto odločijo za lastništvo nepremičnin v okviru zadruge. Ta pravna oblika je zasnovana za ljudji, ki se združujejo, da bi izvajali nekakšno gospodarsko dejavnost. ii) Možne so tudi druge pravne oblike, pri katerih je lastnik objektov združenje ali društvo ali fundacija, odvisno od zakonov v posamični državi. Ko iščemo ustrezno pravno obliko za skupno lastnino se je vredno posvetovati z uradniki in kolegi iz podobnih organizacij.

Skupnost lastnikov: Hiše so lahko v lasti skupnosti lastnikov – pri čemer imajo posamični lastniki vsak po eno bivalno enoto, zunanje stene stavbe in skupni prostori pa so v lasti skupnosti lastnikov. V nekaterih državah imajo posebne zakone, ki določajo, kaj je potrebno za takšno skupno lastništvo, tako da imajo člani kar največ svobode v lastnem stanovanju, skupnostne zadeve pa so posebej urejene za skupne dele hiše.

Najemniki v tuji stavbi: za skupinsko dinamiko je mnogo bolje, če so člani projekta najemniki pri nekom zunanjem, kot če so najemniki v stavbi enega od članov skupine. To še posebej drži, če je hiša v lasti velike organizacije, ki ima podobne vrednote kot najemniki, denimo stanovanjske zadruge ali fundacije, ki jo zanimajo etične naložbe. Takšna rešitev je primerna, če pobuda ne čuti velike potrebe po gradnji lastnih stavb.

Kdor se želi poglobiti v temo skupnega lastništva, naj prouči pojem »emfiteuza« (emphyteusis) ali »neomejen zakup«, kar je zanimiva izbira med nakupom in najemom. Ta oblika odnosa med lastnikom in najemnikov zagotavlja skoraj enake pravice kot v primeru dejanskega »lastništva«, omogoča pa lastniku, da določi nekatere standarde, ki jih morajo spoštovati najemniki. Tovrstna rešitev je pogosta, kadar ima zemljišče v lasti fundacija, ki potem projektom na tem zemljišču določi nekatere standarde.

 

Zadružno skupno lastništvo

Zadruga je pravna oblika, ki jo poznajo v vseh evropskih državah in je idealna za mnoge skupinske projekte. Eno od načel zadružništva je, da ima vsak član en glas, ne glede na to, koliko denarja je vložil v zadrugo. Podrobnosti so v različnih državah sicer določene različno, toda v večini primerov so zadruge namenjene ljudem, ki želijo združiti moči pri doseganju svojih ciljev. Vredno se je pozanimati, kakšni so zakoni v vaši državi.