Ljudje, ki se pridružujejo skupnostim, so v zelo različnih osebnih fazah, prihajajo iz različnih okolij, izoblikovala jih je njihova dotedanja osebna pot. Njihovo celovito ozadje vpliva na to, kako zaznavajo in interpretirajo svet, kako se izražajo, kako čutijo, kako se odzivajo. So na zelo različnih stopnjah zavedanja o tem, kako njihovo osebno ozadje vpliva na njihovo vedenje, večina jih ima tudi slepe pege in mnogi se pridružijo skupini, ne da bi se jasno zavedali, kakšno »prtljago« prinašajo s seboj.

Ker ljudje ravnajo v skladu s svojimi prepričanji, tudi takimi, ki se jih niti ne zavedajo, gre zunanja preobrazba z roko v roki z notranjo preobrazbo in obratno. Bivanje v skupnosti lahko posameznika odlično podpre na poti do samouresničitve in življenja v skladu z zavestno izbranim svetovnim nazorom in vizijo za svet. Seveda se lahko zgodi tudi nasprotno. Rezultat je v veliki meri odvisen od namere, strukture in prakse v sleherni skupini, pa tudi od tega, s kakšnim pristopom se posvečamo sami sebi – sebi kot posamezniku in sebi kot skupnosti.

Kako lahko ukvarjanje s preteklostjo okrepi skupni projekt? Pomembno spoznanje za vsakega člana skupnosti je, da pridružiti se projektu ne pomeni samo izbrati si nov kraj bivanja ali zaposlitve. Če so člani pripravljeni raziskovati svoja prepričanja in navade ter jih v nekaterih primerih tudi spremeniti, to dolgoročno zelo koristi skupini. Velik del tega raziskovanja se poraja skozi odzive, ki jih člani skupine dajejo drug drugemu, medtem ko sobivajo in sodelujejo.

Na drugem koraku je treba spodbuditi vsakega posameznika, da se poveže s svojimi  temeljnimi vrednotami, sanjami in željami ter jih tudi izrazi. To pogosto vodi v soočenje ne le s sanjami o prihodnosti, ampak tudi z bolečimi izkušnjami iz preteklosti – zaradi sodb, nasilja, zavrnitev ali razočaranj, ali preprosto zato, ker se življenje ni odvilo tako, kot bi si želeli. To zna biti neprijetno, a izid je pogosto večja svoboda in zmožnost delovati iz zavestne izbire in želje, ne pa iz preteklih ran. V središču sta rast in pozitivna preobrazba posameznika. Izziv je, kako narediti premik v odzivanju, da prekinemo obremenjenost z dogodki in situacijami iz preteklosti, da delujemo na osnovi trenutnega dogajanja ter ustvarjalnih želja posameznikov in skupine.

Različne skupnosti se s temi izzivi spopadajo različno in jim pripisujejo različne stopnje pomembnosti. Za nekatere je to ključni razlog, da so sploh v skupnosti, zato temu kot skupnost posvečajo veliko časa. Drugi so mnenja, da so to osebne zadeve in se jim posvečajo s skupinskim procesom šele takrat, ko začnejo res ovirati skupino.

Ne glede na to, kje je poudarek, bo skupinam in posameznikom zgolj koristilo, če se bodo pogovorili in dogovorili o tem, kako razumejo individualno delo na sebi. Dobro je, da vsi v skupini razumejo in podprejo vsakogar pri osebnih notranjih procesih. S tem lahko zasučejo potencialne konflikte v točke povezovanja in poglabljanja. V skupini se tako poveča sposobnost doseganja ciljev, saj se okrepi kapaciteta delovanja v skladu z zavestno izbranimi stremljenji in prepričanji. V mnogih primerih je lažje tudi medsebojno sprejemanje. Izogibanje odprtim zadevam iz preteklosti pogosto vodi v poustvarjanje negativnih izkušenj, v skupnosti pa se najde obilo priložnosti za to. Prostor zaupanja in podpore, kjer prihaja do odkritega deljenja izkušenj in občutkov, je nekaj, kar je vredno vzpostaviti v vsaki skupini. S tem je možno blažiti čustveno bolečino in občutek osamljenosti ter ustvariti globlje medsebojno razumevanje in spoštovanje.

Primeri metod, ki jih uporabljajo dobro delujoče skupine:

 

  • Forum (imenovan tudi ZEGG Forum)
  • procesno delo (Process work)
  • obvladovanje sporov
  • notranja sociokracija

 

Na mnoge načine je dolžnost skupin podpirati proces preobrazbe posameznika. Hkrati je pomembno zagotoviti, da ta proces ne pogoltne vse energije skupine.

Če se to zgodi, se je težko posvečati kakršnim koli drugim ciljem (razen osebnega razvoja), ki bi skupino držali skupaj. Zelo koristno je negovanje kulture skrbi v skupini, ko lahko vsakdo vedno zaprosi za pomoč. Enako velja za spodbujanje osebne odgovornosti, saj je nekatere težave bolje obravnavati na individualni ravni ter z zunanjo pomočjo ali celo psihoterapijo. Vsaka skupina mora najti ravnovesje med procesi, posvečenimi posamezniku,procesi za oblikovanje skupinske povezanosti in procesi za uresničevanje skupnih namer, kjer so v središču konkretne naloge. Če znamo uživati, se smejati, najti radost v življenju, pride od tod veliko krepčilne energije, pa tudi razbremenitve, posebej če na tem gradimo kot skupnost.