Statut

Oblikovanje sklopa notranjih dogovorov, ki zajemajo vizijo, poslanstvo in strateške cilje, je ena zgodnjih in navadno zahtevnih nalog novorojene organizacije. Običajno zahteva precej časa in truda, saj je za to nujno zbrati individualna mnenja in imeti dovolj motivacije, da se raznolikosti presečno združijo nekje v kolektivnem super-egu, da se tam zlijejo in nazadnje ustvarijo skupno identiteto, ki jo podpirajo vsi vpleteni. Toda izziva ni konec, saj je ob tem treba upoštevati še en velik in pomemben dejavnik, ki terja povsem drugačno raven razmišljanja in pisanja: državne zakone. Zakoni večino skupin prisilijo, da sestavijo formalno ustavo, ustanovni akt ali statut organizacije.

Vsaka država ima nabor zakonov, bolj ali manj zapletenih in protislovnih (včasih skreganih z zdravo pametjo), pa vendar zakonov, ki pravno urejajo različne oblike povezovanja v skupine. Modro je proučiti relevantne državne zakone, po možnosti s pomočjo strokovnjaka, da oblikujemo jasno podobo o okvirih, ki jih postavlja zakon. Zlasti pomembno je vedeti, kakšne sankcije veljajo za različne kršitve, in kakšne so odgovornosti različnih deležnikov.

Vse skupine ne potrebujejo formalnega statuta, saj so lahko tudi “neformalne” in se izognejo zapletom, ki jih prinaša registracija pravne osebe. Treba pa je vedeti, da to nikakor ne pomeni, da skupina (in njeni člani) ne bodo odgovorni za svoja dejanja, bodisi skupinsko ali posamično. S tem se lahko vodje skupine znajdejo v ranljivem položaju, ne da bi se v polnosti zavedali možnih posledic.

Neformalne skupine imajo vso pravico obstajati in mnoge namenske skupnosti se odločijo več let vztrajati kot takšne. Toda s tem skupino pravno ohromijo in omejijo njene pristojnosti, ji odvzamejo vmesnik, ki ga družba zna in zmore prepoznati in prebrati, ter jo v določenem smislu prikrajšajo za priložnost komunikacije in sodelovanja z uradnimi institucijami. Možna posledica je, da projekt, če ga zapusti le nekaj ljudi, razvodeni in razpade. Projekti, ki delujejo v okviru pravne osebe, imajo več možnosti, da preživijo kot projekti brez tovrstne formalne podlage.

Statut da skupnosti formalni okvir, za pomembnega pa se izkaže tudi, ko skupina kupuje nepremičnino, podpisuje pogodbo z dobaviteljem in svetovalcem ali pa se prijavlja na javni ali zasebni razpis. Če je statut pravilno sestavljen in napisan, lahko doda pomembne elemente k identiteti skupine in okrepi občutek pripadnosti. Izbira, da skupina deluje kot zadruga in ne kot gospodarska družba, na primer, prinese glas vsakemu članu (poudarek na ljudeh), namesto da bi prinesla glas vsakemu deležu (poudarek na kapitalu). Statut odraža vrednote in vizijo organizacije.

Statut mora spoštovati državno zakonodajo in v določeni meri tudi predpise Evropske unije. V prvem delu dokumenta naj povzema tudi kratko različico vizije in poslanstva (običajno navedeno v poglavju »Cilji organizacije«). Podrobno mora obravnavati formalnosti za primere nesoglasij, potek glasovanja in odločanja, pravila za formalno in neformalno reševanje sporov ter pravila, kako člani zapustijo projekt.

Za nekatere skupine je sestavljanje statuta velik izziv, saj jih prisili k povsem drugačnemu razmišljanju, kot so ga vajeni v vsakdanjiku. Doseganje pravne pismenosti je lahko pomemben mejnik pri rasti in razvoju skupine. Ob tem se je dobro opirati na naslednja vprašanja:

• Kako vzdržujemo identiteto skupine in kako jo izražamo v pravnem jeziku?
• Kaj moramo prilagoditi, da ne bi bili v navzkrižju z obstoječimi zakoni?
• Kako lahko zaščitimo sebe in svoj projekt pred pravnimi tožbami, finančnimi izgubami, dolgovi in stečaji?
• Kako vse to vpliva na naše notranje ravnovesje in na naš notranji rang?

Pogledati na organizacijo s formalnega ali pravnega vidika je lahko zelo zdravo in ima streznjujoč učinek. Izvabi lahko razmislek o stvareh, ki prisilijo skupino k potrebnim spremembam v izogib potencialno nevarnim problemom.

Znanje različnih jezikov, vključno s pravnim jezikom na lokalni in državni ravni, lahko samo okrepi skupino in poveča njeno prožnost.